Slovenski socialni realisti so zajemali iz obeh tipov realizma tridesetih let, hkrati pa so morali nadoknaditi tudi vse tiste zasnove in ideje, ki jih še nista v polnejši meri udejanjila slovenski realizem in naturalizem 19. stoletja, zato je v slovenski književnosti tega časa poleg sodobnih vplivov mogoče zaslediti tudi motivno-tematske in slogovne prvine starejšega pripovedništva,npr.vaških zgodb. Na razvoj slovenskega socialnega realizma je pomembno vplivalo tudi dejstvo, da smo šele v tridesetih letih začeli sistematično prevajati temeljno besedila evropskega realizma in naturalizma 19. stoletja: romane Balzaca, Stendhala, Dickensa, Turgenjeva, Tolstoja, Dostojevskega in Zolaja. Čeprav se je socialni realizem na slovenskem uveljavil tudi v pestništvu(Mile Klopčič, Tone Seliškar, Igor Gruden) in dramatiki (Bratko Kreft, Ivan Potrč), je vendarle največji razcvet v tej dobi doživela proza, zlasti daljše pripovedne oblike, kot sta novela in roman. Z nastopom nove generacije pisateljev so v slovensko literarno in družbeno zavest stopile tudi obrobne slovenske pokrajine, ki pred tem v slovenski književnosti skoraj niso nastale: npr.: Koroška ( Prežihov Voranc), Prekmurje (Miško Kranjec), Štajerska (Anton Ingolič, Ivan Potrč), Primorska (Ciril Kosmač, France Bevk).